The Nail-Maker and the Bear

CVEKAR IN MEDVED Dobška ljudska pripovedka Literarno uredil: Matija Nared Vasica Dobec leži v osrčju Notranjskih gozdov. Od nekdaj je bila to prav lepa vas, čeprav so bile hiške majhne, pokrite s slamnatimi strehami, in ceste ozke, skoraj steze. Še danes živijo ljudje, ki se spominjajo tistih časov. Ti ljudje pa se spominjajo tudi zgodbe o cvekarju, ki je takrat živel v Dobcu, in o medvedu, ki je skupaj z njim koval cveke. S cvekarjem je bilo tako: Nekoč se je v Dobec priselil kovač. V spodnjem delu vasi si je kupil majhno hiško in si v njej uredil kovačnico. Njegovo kovanje pa ljudem ni bilo všeč! Iskre izpod njegovega kladiva so letele na vse strani! Ljudje so se začeli bati, da jim bo zakuril s slamo krite hiše! Kaj je preostalo kovaču drugega, kot da je prenehal tolči s težkim kladivom po razbeljenem železu in da je pogasil oglje na ognjišču. Kaj je hotel drugega? Skupaj so iskali rešitev in jo našli: Dogovorili so se, da bo kovač začel kovati v jami na Gabrovci, kjer ne bo nikogar strašil z ognjem in iskrami. Tam, v kraški luknji, lahko nabija s kladivom po mili volji, so rekli ljudje. Kovač se je kmalu preselil v jamo, kjer si je uredil bivališče in koval. Tako je bilo prav za vse. Kmetje se niso več bali, da bo ogenj uničil vas, kovač pa je lahko v miru koval naprej svoje cveke in živel v prijateljstvu z ljudmi. Kovač je čez teden popravljal vaščanom pluge, koval sekire in motike ter druge stvari, predvsem pa izdeloval cveke, ki jih je nato v soboto in nedeljo nosil prodajat po bližnji in daljni okolici: od Loške doline, čez Rakek in Postojno do Trsta, pa tudi v Borovniško kotlino. Tako je živel mnogo let. Primerilo pa se je, ko se je nekoč po naporni poti pozno zvečer vrnil v svojo jamo, da je bil v njej medved! Ho, kakšno srečanje! Cvekar je s tresočim glasom izjecljal: »Dragi gost! Pravkar sem se vrnil s trgovske poti, kjer sem prodajal svoje izdelke. Glej, posel mi je šel dobro, tako da sem se oskrbel s hrano. V nahrbtniku imam pehar suhih hrušk in steklenico slastnega soka. Kaj praviš na to, če si to podeliva?« Cvekar je vzel iz nahrbtnika hruške in pijačo ter povabil medveda k pogrinjku. Ob pogledu na slastne dobrote se je medvedu vzbudilo zaupanje v ljudi in je hitro pozabil na strah pred njimi. Tako sta kmalu sedela skupaj poleg ognja ob hrani in pijači. To je bil začetek prijetnega znanstva! Dogovorila sta se, da bosta živela skupaj, sodelovala pri delu in si delila hrano. Kovač bo še naprej skrbel za mojstrska dela in prodajal skovano, medved pa bo nosil drva iz gozda, pritiskal na kovaški meh in – kako drugače – vihtel težko kovaško kladivo. In tako je od tistega dneva naprej tudi bilo: Spala sta vsak v svojem kotu jame, pri delu sta si pomagala, in ko je kovač odšel po okoliških krajih prodajat cveke, mu je medved varoval jamo in imetje. Cvekarja in njegovega medveda že dolgo ni več med živimi. Še vedno pa je o njima živ spomin pri dobških ljudeh in tudi jama, ki se je prej imenovala bogsigavedi kako, se od tistih dni naprej imenuje Cvekarjeva jama.